tinasurfazavas

Malce drugačna zgodba

8 marca, 2025 by tinasurfa

Ko to pišem, sem v sosednji sobi kot nočna izmena v oskrbi.

Vsi me sprašujejo kako sem in kako mi lahko pomagajo? No, ne vsi! Ker vsi itak ne vejo, da sem v taki situaciji, vendar se najde kar veliko ♥️ ljudi, ki so mi blizu in jih skrbi zame. Sicer se mi včasih ne da odgovarjat, ampak po drugi strani, sem zelo vesela, da jih je, vas je, toliko okoli mene. In zelo sem vesela, da sem lahko tu za njo.

Kakorkoli obrneš, je mama le ena in edina. Pred dobrimi dvemi leti in pol je dodatno zbolela, poleg miljontih diagnoz, je dobila še sepso iz katere se je komaj izmazala živa. Takrat sem že mislila, da jo bom izgubila. Bilo je noro poletje, ker je bila ona kar dolgo v bolnici, doma pa povsem izgubljen oče s Parkinsonovo boleznijo. Bilo je grozno stresno. Oče je rabil nadzor in pomoč, midva z bratom pa sva poleg služb, res težko nadzorovala očeta, obiskovala mamo in vodila vsak svoje in očetovo gospodinjstvo. Nekako se je obrnilo, da sva izgubila očeta, mama pa se je spravila k sebi, ponovno shodila in celo vozila avto 🤷🏼‍♀️.

Izguba očeta me je zaznamovala. Občutila sem, da nič ni za vedno in da je veliko bolj pomembno, da se fokusiramo na sedanjost in ne, kaj bomo, ko bo čas. Oče mi je bil bližje po miselnosti in načinu življenja od mame. Bil mi je vzor, zaveznik, podpornik in še marsikaj. Pravijo, da sem mu podobna, vsekakor bolj, kot mami.

Ampak mama, me je naučila veliko več o sebi, kot bi si kdajkoli mislila. Bilo je obdobje, ko sem se zelo oddaljila od nje in ko sem jo krivila, za vse svoje težave in za vzorce, ki sem jih podedovala in še marsikaj. Ni mi bilo všeč, ko sem se vzorcev vzgoje zavedla tudi pri vzgoji svojih otrok in se mi je zdelo, da bom ponovila napake in kratko malo “zafrknila” tudi svoje otroke… ampak nekega dne sem ugotovila, da temu ni tako. Mama je ravnala tako, kot je ona najbolje vedela/znala, tako kot je ona mislila, da je najbolje za njene otroke, zame in za brata. In ko sem končno to ozavestila, je bilo veliko lažje. Žalosti pa me, ko ob umirajoči materi, zaznavam veliko nepredelanih zgodb v njenem življenju. Marsikaj jo preganja in straši. Najverjetneje jo je tudi strah smrti. Je resničen borec. Tako kot se je ona pobrala po boleznih, se večina ne. Ima blazno voljo do življenja, a hkrati jo vseskozi žalosti, ker ni sposobna več fizičnega dela, ki ji je vse življenje predstavljalo smisel in pojem življenja.

Draga mama, želim ti, da bi te lahko pomirila. Da si postorila, vse kar si lahko in da si lahko res odpočiješ in da si to tudi “zaslužiš”.

Neskončno te bomo pogrešali in vse tvoje tatarske biftke, golaže, pečenke in okusne jedi s katerimi si nas zalagala, ker si nam tako najraje izkazovala svojo ljubezen.

Obljubim, da bom še letos “spacala” svoj tatarski biftek in se urila in urila toliko časa, dokler ne bo tak kot mora bit. Najboljši.

Najboljši mami v spomin,

tvoja Tina

🌹Mama nas je zapustila na svojem domu, tako kot si je ona želela.🌹

Tropsko novo leto

8 januarja, 2025 by tinasurfa

To je bilo naše 4. novo leto v tropih.

Prvič smo bili leta 2020/21 na Kubi sledil je Mauricius 2021/22 nato Zelenortski otoki 2022/23 otoki in tokrat Zanzibar. 

Po prvi, sicer koronski izkušnji sem bila povsem navdušena nad subtropi za novo leto. Sploh v pobožičnih novoletnih časih in seveda s silvestrovanjem na prostem, ki je bil sredi Havane res huda dogodivščina. 

Pa, da se osredotočim na Zanzibar. Manimejker je zelo zgodaj začel z nakupom kart in rezervacijo nastanitve. Izbrali smo let Ljubljana – Dubai- Zanzibar in nastanitev v kraju Paje. Želje so bile različne. Jaz sem si želela surfanja na valovih, Manimejker pa kajtanja. Tako se je izkazal ta kraj za najprimernejši. Bi si pa kajtarji želeli več vetra 😃. Profesionalni surfarji, kar pa jaz nisem, pa večje valove.

Žal vam ne bom naštela turističnih ogledov, ki vam jih res ponujajo na vsakem koraku, ampak le opisala lastno izkušnjo z  Zanzibarjem. Ampak saj zato ste tu 😃.

No par dni pred odhodom sem v Ljubljani izvedela, da je agencija Kompas imela neke odpovedi in tako super ugodne lete na naši destinaciji in tako smo srečali nekaj teh družin na letalu. Z enimi smo se tudi kasneje podružili, žal samo na letu in na krajšem obisku, s katerim so nas počastili. Nastanjeni so bili veliko bolj na S od nas in so si bistveno več ogledali na otoku. Naš fokus pa je bil na plimi-oseki in vetru 🙈.  

Da ne pozabim, mi smo šli v lastni režiji, agencija Manimejker. Nakup kart ima sicer v malem prstu, zaplete z bookingom pa v velikem. Ker mu booking ni uspel trgati rezervacije, je več kot mesec pred odhodom klical na booking, kjer so mu zagotovili, da rezervacija drži in da mu pošlejo link za plačilo. To je sicer trajalo vsaj 14 dni, ampak recimo, da smo poravnali rezervacijo vsaj 14 dni pred odhodom. Ker linka ni in ni bilo. 🤷🏼‍♀️ Internet je na Zanzibarju zares slab. Ko smo prispeli do svojega resorta, smo takoj začutili težave. Bojda imamo rezervirano le eno hiško (vključuje zakonsko posteljo in kopalnico) in ne dveh kot smo imeli prvotno rezervirano na bookingu. No nekaj posvetov, veliko zmede in nekako smo dobili še eno hišico, vmes pa srkali supertruper lubenični sok in se hladili v senci in vetru. Sprehod po plaži ni bil najbolj sproščujoč saj je poln “prodajalcev” in oprezovalcev. Ampak eden od “prodajalcev” pri sebi je imel celo brošuro izletov in je želel že prvi dan z menoj, k moji družini, da nam predstavi programe. No prvo vprašanje je bilo, če sem singel mom, pravzaprav drugo. Prvo od kod sem in na presenečenje je vedel, kje je Slovenija. Ime mu je bilo, Rama. Vmes te Masaji pozdravljajo z Jambo/Mambo in si tudi želijo pogovora s teboj. Torej prvi vtis ni bil najbolj prijeten in vsi vidijo da si “svež”, po barvi polti in ti to tudi povedo.

 Na poti na avionu je mlajša zdaj že polnoletna Lumpa zakuhala na 39 in vse do nastanitve je bila kar boga, potem pa spala do jutra in se znebila vročine. Preostali trije smo se tako odpravili na 1. večerjo v Paje. Super restavracija in super hrana. Tudi postrežba super, kar smo ugotovili šele  mnogo kasneje, ko smo izkusili manj super postrežbe.

Prvo jutro smo dekleta že imele organizirano surfanje in 7.10 so nas pobrali v resortu. To ti je dopust, z ⏰. Bujenje, čakanje na zajtrk paket, zamujanje taxija, vožnja po levi, ustavljanje na “stojnicah” nabiranje, hrane. Nič nama ni bilo jasno. Na lokaciji, kakih 15-20 minut stran, do katere smo se vozili 40 minut, pa mazanje s kremo, preoblačenje, navodila in delitev surfov, potem pa lepo hoja do čolnov in s čolni do spota, izven lagun. Pol pa pedlanje in še pedlanje in še pedlanje… Na poti nazaj, na čolnu, pa so nam pripravili vedno sveže sadje, ananas, lubenico, banane in chapati 😋.  Prvi dan sva bile same s starejšo lumpo, ker je bila mlajša še bolna, drugi dan pa se nama je že pridružila, 3 dan pa smo imele na srečo pavzo. Ker drugi dan sem bila res utrujena in posledično sem ujela dva vala 🙈.

Potem pa spet vožnja do bungalovov. Pol pa prosto do večera, spanje, branje, štrikanje, opazovanje kajtarjev, fotagrafiranje kajtanja… pa večerja v vasi ali pa kar v resortu. Resort je super lep, ampak rabi še mal upgrada. Brisačo dobis eno na apartma, eno malo, eno veliko in talno. Zajtrki so bili prvo servirani, čez dva dni pa samopostrežni, kar je bilo super. Sokovi, mango, pasionka, lubenica, ananas, vse sveže narejeno… ampak vseskozi so brez nečesa. Do konca počitnic sem znala naročit, npr. če ni mango soka, bom pasionko al pa ananas in pol sem nekaj dobila, v prihodnjih 45 minutah😁.Če sem naročila pijačo in hrano, je hrana prej prišla, 😂 pa ta pride vsakič drugačna. Ko so nas obiskali Slovenci iz letala( 5 članska familija) in so naročili hrano, so jo po dobre pol ure prinesli, najmlajši 15 letnik pa je ostal brez🙈. Opravičili so se in rekli da rabijo 7 minut, da je šel nekdo kupit piščanca 😂. Nato je seveda minilo več kot pol ure in smo poiskali nekoga, ki je rekel, da se piščanec taja. Dvomim, da kaka skrinja tu deluje, saj elektrika izginja na dnevni bazi večkrat 🙈. Tudi led je kar visoko cenjena dobrina. No na koncu smo prosili, če dobi vsaj krompirček. In ga je dobili. Niso, pa nikoli nesramni. Širok nasmeh in neko opravičilo. Torej  so super prijazni, in ko vzameš to v zakup, lahko uzivaš. Vse je Hakuna Matata ( no problem) in Pole Pole ( počasi počasi), torej zaposleni so domačini, čuvaji resorta Masaji in maneger je španec, ki je bil živčna razvalina 🙈, al pa drama 👑.  Seveda sta se potem punci selili in v 7 dneh spali v 4 različnih apartmajih. 29. so ju vrgli iz enega apartmaja in rekli, da lahko prespita v drugem samo za eno noč, potem pa bomo reševali naprej. Z Manimejkerjem sva se ob večeru podružila v baru z managerjem, ki je vrtel muziko najine mladosti in tako smo ugotovili, da je le leto mlajši od naju. Noben komad ni šel do konca ali ga je prekinil električni/internetni blackout ali pa je Joan prehitro menjal :). Ampak posledično je zjutraj imel neko rešitev za naju. Torej manjše žrtve, za dobro nastanitev. Pa ob tako čudovitem baru ni blo težko kaj popit in se malo podružit.

Ampak ja, dobili smo novo nastanitev za eno noč in potem še za eno noč in končno apartma za konec, 2 noči:) Ja lahko bi se sekirali in kregali in ne vem kaj še, pa se nismo. Vmes je Manimejker lovil veter in ga na koncu tudi ujel, mislim, da je kar precej užival. En dan sva skupaj hodila po laguni, spet drugi dan sem sama hodila in lovila Manimejkerja v objektiv. Vmes srečala Ramo, ki se me je spomnil. Oooo ti si, iz Slovenije, kako si, kako da te nič nisem videl? 😂

Večer pred silvestrom smo se s taxijem odpeljali v sosednji resort na večerjo, kjer pa je postrežba spet štimala in sem pila odlični Lime Daiqurie, in jedla enega najboljših Chevichejev. Ampak to je pomoje res zato, ker imajo res noro dobre ribe. Jedli smo res veliko morskega, sploh jaz in starejša Lumpa, ker drugače nisva take ljubiteljice. Tu pa sva skoraj vsak dan pojedle en tuna tatar. Ampak mislim, da nimam ene slike tune tatarja :(. Sploh sem pol manj slikala. Ampak saj spomini so v glavi. Alkohol se v resortih da dobit, pa ga nisem glih pogrešala, sem pa spila eno pivo, in ni bilo slabo in nekaj Daiqurijev, ki so zares dobri v krajih kjer je taka nora ponudba tropskega sadja. Tako so v našem resortu stregli Daiqurie s pasionko, v sosednjem so imeli Lime Daiqurie na letališču pa sem si za slovo privoščila še mangovega.

Silvestrovo smo prživeli v resortu in se imeli prav super, pravzaprav smo bili vsi utrujeni. Me od 4 dnevnega surfanja in Manimejker od kajtanja, tako smo se lepo najedli malo podružili in ne daleč po polnoči odšli spat. Čudovito je leto začet na taki plaži.

Manimajker si je privoščil prvo kajtanje v letu, ki se je končalo s kupom fotografij in razbito peto. V lagunah so mrtve korale in tudi ježki, ježke je pohodil že kak dan prej, tokrat pa si je razbil peto. Ko je prišel ven je izgledalo kar dramatično, no vsaj za starejšo Lumpo, ki ni ravno ljubiteljica krvi. Ampak ja, po spiranju rane z vodo, nato z alkoholom, žal ledu nismo dočakali, se je krvavitev počasi zaustavila. Sicer je evropejka v kajt centru vztrajala da greva šivat, vendar se meni ni zdelo, da bo kdo šival 4 cm pete in sem se vsakič znova naredila, da jo nisem slišala. Rana sploh ni bila tako globoka in vse smo rešili le z obližom. Nogo si je sicer porezal na večih mestih in posledično je težko hodil. Tako je na večernem kajtanju bila zvezda najmlajša članica. Pobudnica kajtanja v naši družini, ki je z učenjem pričela v Grčiji, vendar zares zvozila na Mauriciusu, kjer je prepričale tudi mene, da se poskusim. Tokrat sem imela samo surfanja dovolj.

Zadnji večer smo se tako s taksijem odpeljali v mesto na večerjo. Ob Manimejkerjevim presenečenju ob vožnji čez vas, se zavemo, da so nas dnevno vozili mimo njihovih bivališč in njihovega življenja, pranja in sušenja perila na ulici, prodaje banan, pekovskih izdelkov, tekanje bosonogih otrok, nadgradnja že porušenih hiš, medtem, ko je on v resortu čakal na veter in bil izoliran od tega dogajanja. Za 1. januar kar živahno v mestecu. Nazaj grede, so si ostali člani zaželeli malo adrenalina in se odpeljali s tuk tuki, jaz pa sem odšla peš po plaži. Nisem rabila dodatnega stresa na 1. dan v letu. Zjutraj smo se odpeljali še v Jozani gozd si ogledali opice in čudovite Mangrove.

Nakupili lokalne proizvode, kjer lepo tkejo še na statvah in pojedli še nekaj ličija, ki prej ni zašel do nas in lepo domov.

Za 7 noči super, če bi imeli pa še tri dni več, bi si pa dejansko lahko še kaj ogledali.

🇳🇱Amsterdam🇳🇱

24 oktobra, 2024 by tinasurfa

6.zadnja tekma ✅ letos🙌

V četrtek pod tušem razmišljam. Spakirala sem zgolj kratke hlače, kaj pa če me bo zeblo, mogoče spakiram še ta “trajnostne pajkice”. Al’ pa mogoče še une iz prvega maratona, ki jih sploh nisem jaz kupila, te so še bolj trajnostne.😉 Vsekakor bolje, da nekaj vržem v kovček, ker zadnji trenutek kupovat bi bila pa res bedarija, vseh bedarij. 

No, vse sem pozabila. 😀 Sem imela pa 3 pare kratkih hlač s seboj👍. Ni bilo možnosti, da se preveč oblečem. 

V petek sva imeli zgodnji let za Amsterdam. Nastanili sva se pri moji starejši Lumpi in njeni cimri, ki obe študirata v Amsterdamu. Lumpa naju je počakala na metroju in sprehodili smo se do amsterdamskega domovanja. Komaj sva zvekli kufre v stanovanje in se smejali, kako hudiča bova v nedeljo, ali pa v ponedeljek prišli dol po teh stopnicah 🙈. 

Lakota nas je pregnala v restavracijo in izbrale smo si grško taverno 🙈. Kako domače😀. Potem pa po številke, krog po maratonskem sejmu in kasneje še 5km teka po ulicah Amsterdama. Tu je Miss Deha spet jezil suunto. Vseskozi je pogledovala na uro in tempo je imel velik razpon. Ko se nama je zdelo, da sva hitre, je kazal počasi in obratno. Skakal je iz 4.30 na 7.30 😂. Mene je bolj skrbelo, da zaradi teme ne stopim v kako luknjo in si zopet zvijem gleženj ali pa še kaj drugega, hujšega. Nekje sem se res skoraj zaletela v neko tablo. Na srečo sem jo odnesla brez poškodb. Temperatura (14’C) je bila super, ampak tale raztek nama je bil povsem odveč, saj bi nama bilo po karakterju bliže posedanje ob kanalih ob aperolčku. Lokali so bli namreč polni mladine na drinku🙈. No🍹 je sledil po razteku 👍. Sobota je bil dan za počitek 🙈. Tako nama je naročil trener😂. Midve pa nisva mogli iz svoje kože. Miss Deha je napadla hladilnik. Aja, ne tako kot ste si zdele predstavljali. Punci imata res mali hladilnik in notri se zagotovo skriva kaj, kar se noben ne spomni, kako je prišlo notri. Jaz sem se spopadla s košem za umazano perilo in kopalnico. Po čistilni akciji, sva se odpravile v trgovino po velikih nakupih. Jaz sem pristavila govejo juho, Miss Deha pa nas je pogostila s tiktok pasto 😂. Lušno je bilo imeti kosilo z obema dekletoma.

Tole pa za jutri.

Popoldne je minilo mirno, čeprav mene je vedno bolj zategovalo v zadnjici. Da ne rečem, da me celo poletje ni bolelo nič, odkar se je shladilo, me po vsakem teku nekaj boli. Tako sem se večkrat razegnila in masirala s teniško žogico. Pred spanjem pa še manjši napad smeha. Saj je Miss Deha dobivala sporočila v smislu: “Kako je šlo?”, “Jaz sem držala pesti, a sta zmagali?”. Nisva jim dejansko odgovarjali, v glavi pa: “Ja sva zmagali, jutri se greva pa še mal raztečt na 42km!”, in podobno. Smeha res veliko…

Bujenje, zajtrk, kava, relax, priprava opreme, miljonti obisk cesarjevih prostorov, ali popolno praznenje črevesja… Zunaj je še tema. Oblečeva se. Jaz si napakiram 6 ali 7 gelov ne spomnim se, poln pas jih imam, v zadnji žep pa še telefon. Metro, praznenje mehurja in oranžna cona. Prijavila sva se v cono pod 4 ure. Zunaj se ogrejeva, ma res noro, tekam že kilometer prej preden bom sploh tekla🙈. Znotraj cone sta še dva dixija in nobene gužve, zunaj je bila grozna gužva. 

No moj plan na štartu je bil malo drugačen od cone kamor sem se postavila. Med vikend dolgimi teki sem kar nekaj izvedela o sebi. Da velikokrat, ko tečem z Running buddy (Miss Deha) in ji sledim, zame prehitr začneva in potem gagam že na 15 km, ponavadi je to nekje v Murglah in ves dolgi tek je eno samo trplenje. Zato je moj plan počasi začet, pa tudi tempo 5.45 se mi zdi preveč in se bolj nagibam k 6.00 konstantnemu. Ampak ja, ura ne bo točna in me psihira. Bom šla na občutek. 

Pok! 9.11 smo štartal. Gužva je. 15 000 jih je štartal iz cone A iz stadiona in 7500 nas ještartalo iz cone B, zunaj stadiona in kmalu se združimo v eno dolgo kačo tekačev. Hitri smo. Running buddy pravi da smo prehitri, probam bolj ob rob, da ne štopiram drugih, ne gre. Vseskozi sva prehitre, tako po uri, kot po občutku, a ne da se umaknit. Drživa hitri tempo, jaz pridno jem gele. Na 5, na 10, na 15 km, malce je zmede, ker postaje niso na rednih 5 kilometrov. Zato jem gele tudi bolj na občutek in na postaji dodajam malo vode, pa kako banano, drugega itak ni. Vreme je oblačno, ampak je 14 stopinj, tako da mi je prej vroče kot mraz. Če bi bilo sonce bi mi bilo res prevroče. Imajo pa mokre gobice, Miss Deha je razočarana, da so hladne 😂. Ko tečemo ob kanalu se skušam zamotiti z gledanjem veslačev, konjev, kravic in podobno.

Mislim, da gre Miss Deha na wc na 15 km, po tem imava kratek posvet. Prehitri sva! Sam kaj čva zdej, zdej terava dokler gre, pol pa na trmo. Mal prehitr sva namreč prišle v “Murgle”.

Pri 20km me čist zvije. Od 20 do 25 km se mi zdi 20 km in ne 5 km, težko mi je. In res je grozn, ko si na pol in se ti zdi, da boš umru in imaš še enkrat tolk. Jaz se probam zamotit z okolico in si rečem, od postaje do postaje.

Ko tečemo ob kanalu se mi vleče, ker vsakič, ko pridemo po mojem mnenju in percepciji do prehoda kanala na drugo stran se odpre nov kanal…

Uglavnem na 30 km gre Miss Deha končno naprej. Ne vem točno kje, ampak že prej nekje, me je telefon na križu začel tako motit, da sem se ustavila, premaknila telefon spredaj v pas in pojedla prvi aspirin. Na 30km ali pa še malo prej pa drugega. Zanimivo je, da me boli v križu in malo kolki, ampak nekako čutiš, da noge kar delajo (imajo km v nogah) ampak glava in srce sta utrujena. Vmes slišim glasne stoke sotekačov, najbrž nimajo painkilerjev in se mal spodbujamo: “I belive legs can do it if the head will let them.”.

Mene zabavajo napisi : “Pain is temporary, Strava is forever!”, “Run know, Aperol later!”, “All this running for a free banana!” 😭

Vmes dobivam sporočila na telefon (uro) in od 30km naprej se koncentriram samo na to, kdaj mi pride velika Lumpa v spremstvo. Upala sem da na 35 km, pa je ni bilo. Na srečo je prišla na 38km in tekla z menoj v cilj.

Super je bilo, točno tako kot sem si predstavljala. Bila je super nasmejana. Ker je na štartni številki le ime, te vsi vseskozi spodbujajo z imenom, v angleščini ali pa v nizozemščini. Vseskozi je zelo glasno. Povsem drugače kot v Ljubljani, ko se po 21km umiri in si bolj sam s seboj. Tu grejo zadnji kilometri čez mesto, kjer je veliko, res veliko ljudi in te kličejo po imenu, ti zrejo direktno v oči in te vzpodbujajo. Pa seveda prisotnost Lumpe prav tako, zelo pomaga in premagam zadnje kilometre in zaključiva na olimpijskem stadionu, noro. Nisem podrla družinskega rekorda. Slabši rezultat imam od mojega LM ampak občutek je pa vseeno super, sem namreč kar malo starejša. Moja taktika je da dalj časa ko bom tekmovala, manj bo konkurence 🙈. 4:29

Evo še en posnetek za moje Yogiske sotrpinke, after 42.195km.

Itak, da smo jedle govejo juho in Miss Deha nam je pripravila Ropa Vieja (če ne veste kaj bi z mesom iz juhe je tole super recept). In seveda sva spile težko pričakovani Aperol.

Lumpo je čisto prevzelo in je že prijavljena na Ljubljansko 21-ko. Moj cilj je dosežen 👍.

Aja, pa drugi dan razen bolečine za levim koleno in bolečine na dotik v križnem delu ni bilo hujšega, tako da sva se veselo potepali po mestu. Stopnice sva z lahkoto premagovali.

Sva si pa v ponedeljkovem potepanju privoščili še en aperol in povem vam, da me še nikoli v življenju ni en aperol tako vrgu, no mislim da obe. Sedeli sva kot okamneli🙈, še za smehjat nama ni bilo 😀. Tko da najbrž sva bile res mal utrujeni 😀😀😀.

A kaj pa zdej?

Nč. Maja mamo že štartnine za Salzburg 🤷🏼‍♀️.

🇨🇭Crans Montana🇨🇭

19 septembra, 2024 by tinasurfa

5. Tekma letos

V nedeljo se je odvila tekma, ki je bila v bistvu nadaljevanje Jungrauf tekme.

Z Miss Deha sva namreč Moški gospodinji za rojstni dan podarili štartnino za Wildstrubel 25. Zbirali sva tekmo za jesen in se nama je po datumu in slikah dopadla ta. Še posebej, ker je zopet v Švici, da bo dovolj “mondeno” za nas 😂. Izbrali sva 26km in 1200 višincev. Tako da bo treba mal potrenirat, pa da vseeno ni ultratrail, kljub temu, da je tekma v verigi UTMB.

V Ljubljani se je meni zopet malo zapletalo. Manimejker se je v torek zbudil z vročino. Sicer sem se umaknilo v sobo velike Lumpe, ampak v sredo se mi je zdelo, da me boli grlo. Spila sem immunogran in se tolažila, da bo vse ok. V četrtek pride manjša Lumpa iz šole z enakimi simptomi kot Manimejker🙈. Mal me je res panika, čeprav res zbolim veliko poredkeje kot onedva. Sploh nisem premišljevala kako bo na tekmi, ampak samo, a mi bo uspelo do štarta.

Štartali smo v soboto zjutraj 5.00 iz Ljubljane s Kapučinom (moj avto) v smeri Crans Montane. Počutje je bilo super. Zasedba torej enaka kot na Jungfrau. V avtu je bilo že kar nekaj smeha, malo pa tudi nervoze. Trenirali smo v vročem, no vsaj midve z Miss Deha, v četrtek pa je sneg pobelil vrhove tudi v Švici. Tako so daljše tekme štartale že v petek in soboto, in smo dobivali slike tekačev v snegu in mrazu, ki nam niso bile v veselje. Napoved za nedeljo pa je bila vseskozi lepa. Midve z Miss Deha, ki sva kar nekaj trenirali, sva imeli največji problem, kaj bova oblekli. Moška gospodinja, ki ni imel ravno časa trenirat, nama je razložil, da on si je ogledal traso in da malo ravnine poteče, vzpon bo hodil, dol bo spustil, še enkrat malo pohodil in spustil, izi k pasulj.

Zvečer med carboloadingom, zopet smo imeli filanepaprike in pire (tokrat gre zahvala mami Miss Deha, odlične so bile🙏) dobimo mail, da je steza zaradi vremena spremenjena in da imamo zdaj 28 km in 1500 višincev. V naše dobro😂, da ne gremo previsoko na sneg. Dobr ga je vrglo iz tira. Naju je kr nasmejal. No do zjutraj je imel že nov plan😂.

Dan pred tekmo sem bila prepričana, da grem v kratkih hlačah a sem zjutraj zatajila. Ob 7.00 pač ni bilo še 12 stopinj. Sem pa trajnostna, imela sem iste pajkice kot na Misurina trailu🙈. Zdaj jih bom pa res upokojila, ker se mi zdi, da so že povsem prosojne😂. Švicarji so se hoteli zopet iskazati kako so organizirani, pa so zatajili🙈. V opisih obvezne opreme je bilo kar nekaj nasprotij, za dvig številk smo si morali rezervirati časovni termin v katerem bomo dvignili številke👍in enako je bilo z avtobusom, ki nas je pripeljal na štart. No tu pa se je zalomilo. Avtobus smo imeli 7.45, štart je bil iz drugega mesta nekih 40 minut proč ob 9.30. Ker sem apartma zapustila z očali, tečem pa ne z njimi, sem se vrnila nazaj, da jih odložim. In do avtobusa smo potem tekli, ker smo zamujali. Ko smo prišli na spot, pa vrsta 🙈.

Vmes je neka gospa pobirala tekače naprej in sva moško Gospodinjo poslali v izvidnico. Nič, čakamo. Končno se vkrcamo. Ruzaki tekačev niso bili polni, pomoje smo bili edini z obvezno opremo 🙈. Folk je imel zgolj vodo in gele. Avtobus je kar vozil in vozil. Seveda se je po vseh jutranjih ritualih zdaj voda natekla v mehur. Te pametnjakoviči pa dva wc- ja za ženske, za moške jih ni bilo nič več. Pa 1200 tekačev 🙈. Omg. Nikamor se ni premaknila ta vrsta. Stojimo in čakamo. Moška gospodinja je seveda šla v drugo “naravno” izvidnico, midve pa sva čakali 🙈 . Prvi so že štartali, čez 15 minut je naš štart, midve imava pa še kar nekaj ljudi pred seboj. Šlo je na knap. Prideva z wc-jev in hop in štart.

Tečemo čez vas in zavijemo na čudovite potke mimo kravic, osličkov, in mezgecev. Hitro si slečem jopico, kar med tekom in uživam ob razgledih in seveda že zaostajam za Miss Deha. Ravnina je njena disciplina😀.

Ne upam hitreje, ne paše mi, zdi se mi, da se je treba še ogret. Z Moško gospodinjo ji slediva in malce klepetava, po 45 minutah odpreva prvi gel. Tam nekje med 8 in 10km opomnim še Miss Deha, da midva sva že dodala gorivo, sploh ni opazila, da smo že na 10km. Zagrizli smo v prvi klanec. Lačna sem. Pomarančo ali pa banano bi. Ne morem gela, spijem ves isotonic. Moška gospodinja mi obljublja postajo na 11 km ( v spominu ima 1. Traso), Miss Deha, pravi da je na 14,5. Vpraša me, če se ustaviva in jeva? Rečem: Ne! Pravi, da mi to ni podobno. Prav ima, a meni hoja v hrib, ne predstavlja takega napora kot tek na ravnini in kr grizem in prehitevam. Mal jima pobegnem, predvsem ker me daje lakota in razmišljam kaj naj. Počakam do okrepčevalnice, pojem sendvič, stisnem gel? Spijem ves isotonic, čeprav mi res ne sede več… na ravnini grem počasi, in me dohitita. Končno okrepčevalnica. Voda, juha, banane, krekerji, ploščice, lubenica, pomaranče, piškoti… super ! Pomoje sem jedla vse razen lubenice in piškotov. Od tu zagrizemo skoraj navpično navzgor. Tu palce prideje še bolj prav. Nekateri brez njih, se za moje pojme kar nevarno opotekajo. Smo namreč na 16 km in noge niso več najbolj sveže. Rečem, da zdej ne bom prehitevala in mislim, da sta mi sotekmovalca hvaležna.

Pa po telem slapku spet mal prehitevam, stisnem gel in se razgledujem. Nad nami se odpre en krasen vrh. Ker se mi je telefon zaklenil, žal ne morem slikat. Vmes srečujemo pohodnike in usmerjevalce in navijače. Na planotah so tudi koče z pohodniki in večinoma vsi navijajo z aller, aller…pa se še jaz zaderem.

Moška gospodinja me vsake toliko sprašuje, koliko je še? Vmes mi tudi reče, da noče slišat🙈. Ko smo na 18 km pa vseen rečem:” 10 pa vedno😉!”. Ampak ta dva kilometra do 20 km se vlečeta, pa potem tudi zadnji trije. Ker je blatno sploh ne pospravim palc ampak jih držim kar v rokah, da če pri teku navzdol klecnem ( letošnje izkušnje), da se bom ujela. Po 20 km mi je nekdo zaklenil kolke 🙈. Kar smešno, kako otrdijo eni deli in ne sodelujejo. Gor lahko grem hitro, dol tudi lahko spustim, čeprav me je strah, da ne padem (blato), ravnine mi pa ne sedejo sploh🙈. Zadnji 3 km se sploh ne obračajo, bolj ko pogledujem na uro, slabše je. Vsi že jamramo. Skrbi me, da bo moško gospodinjo zagrabil krč. Ko se spustimo do jezera je asvaltna ravnina. Noge ne ubogajo.

Miss Deha pravi, da bo hodila. Rečem zdej pa res ne! Uboga me 😳. Nisem verjela, da me bo🙈 in meni je res težko. Itak, da ne morm tolk hitr k ona. Še klanc so nam nastavili, miss D se zgrozi, jaz pa rečem: Dej stisn, no! In ona stisne, jaz pa za njo😳, moška Gospodinja sledi, sam tud pisne ne. V cilju smo!!!! Woooohooo!

We did it!!! Again!

Super vreme, najboljša družba in čisti užitek, sploh tole na konc 😉.

Čez dobr mesec imam še zadnji letošnji izziv, potem pa lahko spet kak trail izberem. Tud 🇨🇭 destinacij je še kr nekaj.

Do naslednjič.